Primož Bizjak: Negativ

Urnik galerije:

sreda–četrtek: 16.00–19.00                                                                         

petek: 12.00–16.00                                                                                   

sobota: 10.00–13.00

V središču ustvarjalnega dela Primoža Bizjaka, mednarodno uveljavljenega fotografa, je raziskovanje krajine, ki se v času nenehno spreminja bodisi zaradi človekove prisotnosti bodisi zaradi delovanja same narave. Njegov pogled pritegnejo zlasti mejna območja in kraji, ki so zaznamovani s kompleksno, pogosto travmatično zgodovino. Zanimajo ga zapuščeni prostori, ki so izgubili prvotno namembnost ali so v procesu arhitekturne/urbanistične preobrazbe. Prikazuje pa tudi grobe človekove posege v naravno okolje in samoniklost narave, ki postopoma briše sledove človeške dominacije v prostoru. 

Enako pomemben kot vsebina je formalni pristop Bizjakovega ustvarjanja, ki temelji na analognem fotografskem postopku. Pri svojem delu uporablja izključno kamero na meh, ki mu omogoča tisk fotografij velikih dimenzij. Njegovi posnetki so praviloma neobdelani. Pogosto nastajajo ponoči, z dolgimi ekspozicijami, ki lahko trajajo tudi več ur. S postopnim zajemanjem svetlobe namreč ustvarja specifično atmosfero in prikazuje podobe, ki jih človeško oko ne more neposredno zaznati. Specifičen je tudi njegov ustvarjalni proces, ki vključuje dolgotrajno opazovanje kraja posnetka in natančno premišljeno kadriranje, saj mora vsaka podoba, ki jo posname, najprej dozoreti v njegovem duhu.  Prav zaradi podrobnega, pogosto večletnega preučevanja motivov in velikoformatnih fotografij obsegajo njegove serije praviloma le majhno število del.

»Bizjakove pretekle fotografske serije so zaznamovale predvsem nočne podobe, ki se tako po velikosti kot tudi atmosferi približujejo slikarstvu. V novejših delih pa se pojavlja nekoliko drugačen fotografski pristop. Fotografije ostajajo monumentalnih dimenzij, vendar so pogosto sestavljene v diptihe ali poliptihe. Čas osvetlitve se krajša, zasledimo pa tudi črno-bele fotografije in negativne podobe, kar nakazuje, da avtor raziskuje ne le to, kaj vidimo, temveč tudi način, kako sploh podobe zaznavamo,« je v spremnem besedilu zapisala kustosinja razstave Nataša Kovšca.

Na tokratni razstavi Bizjak predstavlja eno samo fotografijo – črno-beli negativ, ki se v galerijskem prostoru razgrne v monumentalni poliptih, sestavljen iz več kot sto lasersko natisnjenih analognih fotografij velikega formata. Delo se vsebinsko navezuje na travmatično zgodovino španske državljanske vojne, hkrati pa vsebuje izrazito intimno noto: prikazuje namreč fašistični bunker iz obdobja med letoma 1936 in 1939, ki stoji v isti madridski četrti kot akademija, na kateri je avtor študiral. »V središču njegovega zanimanja je tako ponovno zapuščena arhitektura, toda tokrat jo dojamemo predvsem kot kraj spomina – mračno sled preteklosti, ki vztraja sredi narave: betonska struktura bunkerja se namreč v negativu spremeni v temno gmoto, prepredeno s svetlimi sencami dreves.

Inverzija tonov seveda ruši ustaljene predstave o prostoru, svetlobi in značilni tonski lestvici črno-bele fotografije, s tem pa gledalcu odvzame gotovost pogleda. Podoba postane tuja, težje berljiva. Podoben učinek ustvarja tudi nekonvencionalna prostorska predstavitev poliptiha, ki se razteza čez dve medsebojno ločeni galerijski steni in bunker razpolavlja na dva dela. Podoba je monumentalna in fragmentirana hkrati. Gledalec je ne more zaobjeti z enim pogledom, temveč jo mora sestavljati med premikanjem skozi prostor. Fotografija tako ni več zgolj podoba prostora, ampak sama postane prostor.

Bizjakovo odločitev, da predstavi eno samo fotografijo, lahko obenem razumemo kot nasprotje sodobni hiperprodukciji podob in površnemu vizualnemu branju, ki ga spodbujajo enormne količine posnetkov na družbenih omrežjih in svetovnem spletu. Enako velja za uporabo negativa, ki od gledalca zahteva to, kar sodobni način življenja pogosto ne dopušča: čas. Zahteva, da se pred podobo ustavimo, jo sestavimo in se vanjo poglobimo.«

Primož Bizjak (1976, Šempeter pri Novi Gorici) se je leta 1999 vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, kjer je leta 2005 diplomiral iz slikarstva pri profesorju Luigiju Violi. Svoja dela je predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah doma in na tujem, predvsem v Španiji, Nemčiji, Avstriji, Sloveniji, Hrvaški in Italiji, kjer je sodeloval na 54. beneškem bienalu (2011). Med njegovimi zadnjimi razstavami izstopajo: Sava, Donava in Drina (Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana, 2015), Alpi Apuane (CAP – Centro Arti Plastiche, Carrara, 2018; Galerija Gregor Podnar, Berlin, 2018; Center sodobnih umetnosti Celje in Mestna Galerija Nova Gorica 2019/2020), Brave World (kurator Tevž Logar, Telegraph, Olomouc, Češka, 2022), (Everything Is) Not What It Seems (Mestna galerija Piran in Nitja Centre for Contemporary Art, Oslo, Norveška, 2022/23), Golden Cage (Galerija Gregor Podnar, Dunaj, Avstrija 2024/25), Prostor s potencialom premika (Moderna galerija Ljubljana, 2024/25) ter Sivi svet je moder in zelen (Mestna galerija Piran, 2025). Njegova dela so vključena v javne in zasebne zbirke doma (Moderna galerija Ljubljana, Obalne galerije Piran) in tujini (Kunsthalle Praga).