Razstava Ravnovesje

Izhodišče skupinske razstave štirih avtorjev iz širšega obmejnega pasu med Slovenijo in Italijo – Annibel Cunoldi Attems, Danila Jejčiča, Andreja Perka in Carla Vidonija – je razmislek o krhkem ravnovesju med naravo in kulturo, ki je bistvenega pomena za prihodnost našega planeta. Mnogi menijo, da smo se znašli na civilizacijskem razpotju, ki je rezultat izrojenega, zgolj dobičku podrejenega kapitalizma in nezadržne želje po preseganju omejitev naravnega v tehnološko napredni družbi. Izhod iz sedanjega stanja sicer ponuja t. i. trajnostna paradigma, ki temelji na iskanju ravnotežja med ekonomskim napredkom, socialno pravičnostjo in okoljsko ozaveščenostjo. »Vendar trajnostna praksa še vedno nima prave razvojne alternative, udejanjanje njenih načel pa odmikajo tudi vojni konflikti in številne druge globalne krize, kot je v zadnjem času geopolitična napetost.  Prav zato je razmislek o preseganju konflikta med kulturo in naravo vse bolj aktualen. Hkrati pa razstava izpostavlja vprašanje, kakšno vlogo ima umetnost pri ozaveščanju javnosti o kompleksni problematiki globalnih sprememb«, je v spremnem besedilu zapisala kuratorica razstave Nataša Kovšca.

Avtorji osvetljujejo tematiko z različnih vidikov, vsem pa je skupna kritična nota, ki je zagotovo najmočneje poudarjena v fotografskem ciklu Andreja Perka, pomenljivo poimenovanem Korozija civilizacije (2024). Serija fotografij je njegov osebni odziv na družbenopolitično stvarnost, ki jo primerja s skrajno železno dobo, lucidno opisano v Ovidovih Metamorfozah kot dobo, v kateri so mesto čistosti, resnice, zvestobe prevzele prevare, zvijače, podla zahrbtnost, nasilje …  Gre namreč za fotografske podobe jedkanih pločevinastih plošč, ki so nastale spontano in v katerih prepoznavamo najrazličnejše fantastične podobe. Kako vidimo in dojamemo podobe, je seveda odvisno od posameznega gledalca, vendar je avtorjevo sporočilo nedvoumno. Mračne podobe čudnih stvorov in (post)apokaliptičnih vizij, ki jih poznamo tako iz zgodovine umetnosti kot tudi znanstvenofantastičnih filmov, so po njegovih besedah verno ogledalo današnjega časa.

Instalacija Annibel Cunoldi Attems z naslovom Voda v ravnovesju (2022) se osredotoča na vodno krizo. Konceptualno delo je zasnovala v svojem prepoznavnem slogu kot kombinacijo podob in besed, s katerimi obravnava problematiko vode z različnih zornih kotov. Instalacija namreč vključuje tako posnetke industrijskega onesnaževanja na obmejnem območju reke Soče kot tudi  fotografije deroče vode, ki ponazarjajo njeno moč in pomen za naše življenje. V srednjem delu instalacije pa dominirajo besede, med katerimi zasledimo imena tistih materialov in kovin, ki povzročajo degradacijo okolja: denimo litija, ki sicer utira pot energetski preobrazbi, vendar njegovo pridobivanje resno ogroža rezerve vode v nekaterih deželah.

Danilo Jejčič, akademski slikar, grafik in fotograf, je v svojem poznem ustvarjalnem obdobju, v katerem se je ukvarjal s fotografijo, prav tako pogosto izpostavljal posledice nezadržnega tehnološkega razvoja. Njegov najobsežnejši sklop fotografij z naslovom Prezrte reči (2010–2018) vključuje tudi posamezne fotomontaže, na katerih je s premišljenim sopostavljanjem fotografskih fragmentov jasno namignil na naraščajočo okoljsko problematiko. V delih Binarna pokrajina (2013) in Kaskada (2015) je denimo podobe zanikrnih plastičnih vreč združil s posnetki tekoče vode ter ustvaril kompozitne fotografije, ki so na prvi pogled vizualno skladne, motivno pa diametralno nasprotne.

Dualizem preveva tudi konceptualno delo Carla Vidonija, ki v različnih medijih preučuje zlasti relacijo med naravo in kulturo. Osrednji element njegovega večmedijskega projekta je prostorska instalacija, oblikovana iz rabljenih predmetov, ki ponazarja civilizacijo. Gre pravzaprav za nekakšno vrtljivo strukturo z gredjo, na kateri je na eni strani nameščeno kolo starega kmečkega voza, ki zaznamuje napredek človeštva, na drugi strani pa rezilo kose, ki jo poznamo kot atribut personifikacije smrti. Avtor namreč v delu reflektira kontradiktorno naravo družbene evolucije, ki predstavlja ustvarjalni napredek in destrukcijo hkrati.