Predstavitev knjige: Danilo Lokar: Dnevnik 1943–1945 in predavanje dr. Matica Batiča

V ajdovski literarni zapuščini Danila Lokarja je Ivana Slamič odkrila pisateljev dnevnik, ki je začel nastajati leta 1943. Avtor je besedilo pripravil za objavo, a ni nikoli v celoti izšlo. Ivana Slamič je čistopis prepisala in mu dodala opombe, Lavričeva knjižnica pa ga izdaja kot četrto knjigo svoje lokarijane.

Delo je izjemno pričevanje primorskega izobraženca o odhodu njega in njegove žene v partizane, je razmišljanje o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečal na svoji skoraj dveletni poti, o oblikovanju ljudske oblasti, ki ni vedno ljudska, o umetnosti in nuji, da ta nastaja tudi v vojnih časih. Lokar je kritičen premišljevalec o času, ki bo, o svojem mestu v njem, o vključenosti v dogajanje in izključenosti iz njega, o samoti in preizkušnjah, ki sta jih z ženo doživela od Vojskega do Bele krajine. Uvodne misli o delu je napisal zgodovinar dr. Branko Marušič.

O odmevu fašizma in italijanske oblasti v izbranih Lokarjevih delih pa bo spregovoril zgodovinar dr. Matic Batič. Kot pravi, del Danila Lokarja običajno ne povezujemo z zgodovinskim realizmom. Večina strokovnjakov pisatelja označuje bodisi kot predstavnika (zapoznelega) ekspresionizma bodisi ga uvršča med avtorje psihološkega realizma. V vsakem primeru je v ospredju njegovega pripovedovanja posameznik s svojimi občutki in strahovi, ne pa širša zgodovinska stvarnost. S tega vidika se morda analiza njegovega dela s stališča zgodovinopisja ne zdi posebej smiselna. Po drugi strani pa so Lokarjeva pripovedna dela vsekakor zaznamovana z zgodovinskim dogajanjem prve polovice 20. stoletja, še posebej fašizma. Kot ugotavljajo različni avtorji, ki so preučevali njegovo delo, je snov za pripovedi najpogosteje našel prav v življenju ljudi Vipavske doline in Krasa. Umetniške obravnave preteklosti ni smiselno razumeti kot poskus zgodovinske analize – toda kompleksna obravnava tega obdobja v Lokarjevih delih lahko marsikaj ponudi tudi zgodovinarjem, poudarja Matic Batič.