Odpovedano: Ugledališčeni koncert: BetON7

Kolektivno gledališče Sakerdona Mihajloviča, TNK, Grunt

Tematska podstat projekta izhaja iz verzov primorske pesnice Pavle Medvešček (zbirka Kamnite misli), ki govorijo o uničevanju duha posoške doline, ki so ga tamkajšnjim prebivalcem stoletja predstavljala naravna staroverska svetišča, gore, jame, studenci in kamni. Razrušeni, »v moko zmleti sveti kamni« in v cementarni zapakirani v vreče ter razposlani na vse strani za gradnjo in razvoj medvojne in povojne Evrope, so pomenili največjo katastrofo za kulturo te skupnosti. Vendar nam perspektiva pesnice pokaže tudi, kako najti smisel v spreminjanju vsega, v kar verjamemo, kljub katastrofi, ki je doletela skupnost.

Projekt BetON7 je nastal v dialogu z mladimi in starimi prebivalci Posočja in obeh urbanih središč Nove Gorice in Gorice, ki so z ustvarjalci na sedmih delavnicah zbrali material, občutja in vtise na temo svetega v urbanem prostoru, zgodbe o krajih, ki so jih zaznamovali ter jih pretopili v gledališko-glasbeni kolaž. Sedmim svetiščem starih dob tega območja so iskali sedem paralel v današnjem okolju: urbana, betonska svetišča novodobnega človeka, ki so po vsej verjetnosti nastala iz zdrobljenega kamna svete gore Jelenk in kamna drugih svetišč, ki so gradila in obnavljala obmejni mesti in jih zdaj vidimo kot betonske objekte ali domove. Beton je simbol industrializacije nekoč pretežno agrarnega prostora, simbol trdnosti, kljubovanja času, jasen produkt mentalitete visoke produktivnosti ob sočasni izpraznjenosti vsebine in forme.  

Nastopajoči umetniki mlajše in srednje generacije, glasbeniki, gledališčniki, vizualni umetniki in ostali soustvarjalci iz obeh strani meje so pod režijskim vodstvom Mihe Nemca ter glasbenim vodstvom Tomija Novaka in njegovega glasbenega kolektiva Grunt ustvarili ugledališčeni koncert z raznovrstno aktualno glasbo Goriške, polno zgodb iz njene preteklosti in projekcij prihodnosti. Ta glasba je tako rekoč »produkt betona«, njegov zven, zven neke generacije in prostora, ki nosi v sebi zven nečesa davnega, kar se je skozi čas vtihotapilo v mesta, na periferijo in išče pot nazaj domov, v naravna svetišča, k nam samim.